KLASIČNA GIMNAZIJA

Klasična gimnazija je program splošne gimnazije, katerega vsebinska rdeča nit je latinski jezik s književnostjo, okrepljena sta tudi pouk zgodovine in filozofije. V primerjavi z gimnazijo je v obveznem delu klasične gimnazije zožen obseg naravoslovja, vendar lahko razliko dijaki nadomestijo v izbirnem delu programa.

Klasična gimnazija je namenjena tistim, ki si žele v srednji šoli pridobiti najširša humanistična znanja. S tem je idealna osnova zlasti za nadaljnji študij jezikoslovja (modernih in klasičnih jezikov ter splošnega jezikoslovja), zgodovine in arheologije, umetnostne zgodovine, prava, drugih humanističnih in družboslovnih ved ter medicine, farmacije in veterine; uspešno pa pripravlja dijake tudi za študij na ostalih univerzitetnih programih.

LATINŠČINA

Latinščina je jezik, ki so ga pred več kot dva tisoč leti govorili najprej v pokrajini Lacij (lat. Latium, od tod lingua Latina) okoli Rima in nato v celotnem Rimskem imperiju. Tudi ko je Rim propadel, je latinščina živela naprej: iz nje so se razvili moderni romanski jeziki, obenem pa je vse tja do 18. stoletja ostala jezik, v katerem so mislili, pesnili, ustvarjali, raziskovali in pisali skoraj vsi zahodni izobraženci. Tako je latinščina jezik, v katerem sta se ohranila kulturna tradicija antičnega sveta in humanizem in skozi katerega je evropska kultura postala to, kar je.

KER SE BOM UČIL LATINŠČINO

1. … bom imel trdne temelje splošne izobrazbe.
Latinščina je bila dolgo časa jezik izobraževanja, v katerem so se oblikovali standardi temeljitosti, razgledanosti in spoštovanja do besedila, ki so značilni za humanistično kulturo. Z učenjem latinskega jezika se boš tudi sam plodno vpisal v to tradicijo in pridobil kulturno globino, ki je od nekdaj odlikovala lik izobraženca.

2. … se bom laže učil druge tuje jezike in svoj materni jezik.
Latinščina je izvor sodobnih romanskih jezikov (italijanščina, francoščina, španščina), npr.:

svet: lat. mundus, it. mondo, šp. mundo, fr. monde,
polje: lat. campus, it. campo, št. campo in fr. champ,
gora: lat. mons, it. monte, šp. montana in fr. montagne,
sonce: lat. sol, it. sole, šp. sol, fr. soleil,
ljubezen: amor, it. amore, šp. amor, fr. amour.

Obenem je zaradi svojega kulturnega pomena latinščina zaznamovala večino drugih evropskih jezikov. Ko torej spoznavaš latinsko besedišče in slovnico, boš zato hitreje in bolje razumel splošne jezikovne pojave, nenazadnje tudi v slovenščini. Se pravi, latinščina je namenjena tistim, ki imate res radi jezike.

3. … bom imel boljšo podlago pri znanstvenem študiju.
Latinščina je nujna pri nekaterih študijih, ker z njo pridemo do samega vira našega preučevanja: če se ukvarjaš z antično zgodovino, literaturo, religijo, mitologijo ali filozofijo.
Z latinščino ti bo laže pri delu v medicini, pravu in mnogih drugih naravoslovnih vedah. Latinski in grški besednjak sta osnovi za večino znanstvenih izrazov, ki so jih zaradi potrebe po poenotenju sprejeli po celem svetu.

4. … bom imel neposreden vstop v antično kulturo.
Skozi latinščino se boš seznanil s svetom antičnega človeka: spoznaval boš kulturo in civilizacijo rimskega časa, ki je zibelka naše civilizacije. Ugotovimo lahko, da ima marsikateri pojav za seboj dolgo sled: zdrav duh v zdravem telesu, mens sana in corpore sano so govorili Rimljani in že prej Grki, ki so bili prepričani, da se mora lepota duha združiti z gibčnostjo telesa (to ni ideja, ki se porodila samo današnjim učiteljem telovadbe). Po drugi strani so nekateri pojavi zelo različni: zmaga se meri v desetinki ali stotinski sekunde, Rimljani pa so imeli uro, ki je merila – odvisno od letnega časa – od … do 1 ure in pol! Kronokracija ali vladavina časa je sodobnejši pojav.

5. … bom lahko prevajal izvirna latinska besedila.
Poleg latinskih napisov, ki jih vsepovsod srečuješ, boš lahko prevajal tudi odlomke največjih rimskih pesnikov in pisateljev: pesmi Katula in Horacija, odlomke iz Cezarjeve Galske vojne ali odlomke iz govorov slovitega Cicerona … Čeprav branje latinskih besedil ni vedno lahko, se ti bo odprl prelep in bogat svet antične literature.

Linguarum non est praestantior ulla Latina,
quam quisquis nescit, barbarus ille manet;

MISLI DIJAKOV O KLASIČNI IZOBRAZBI

Ko sem se začela učiti latinščino, so se mi sklanjatve in spregatve zdele zelo težke, a na srečo zna naša učiteljica popestriti pouk z raznimi zanimivostmi iz rimskega sveta. Če si ljubitelj Rimljanov in malo bolj intelektualne narave, se mi zdi, da je klasična smer najbolj primerna izbira zate.
Eva Koderman, 2. A

Latinski jezik je kot francoski sir: na pogled je nekaj novega. Ko ga prerežeš na pol, mnogim ni všeč. Ko ga okusiš, se mnogim upre. A če ga dolgo uživaš, se nanj navadiš in se zaveš, da je to nekaj prelepega, in ga ceniš kot odlično vino, katerega lastnosti, ki ga delajo odličnega, mnogi ne vidijo.
Dijak iz 2. A

Latinščina mi je všeč, ker se učimo o navadah Rimljanov, njihovi kulturi in spoznavamo njihovo življenje skozi anekdote, misli, pregovore. Sicer mi učenje slovnice ni ravno pri srcu, vendar se vse obrestuje, ko zagledam nek citat in dejansko vem, kaj pomeni. Počutim se kot BOG.
Maja Prodanović, 2. A

Latinščina je kot hrib, na katerega se moraš povzpeti z veliko truda, vendar pa se ti s tega hriba ponuja lep pogled na stvari. Latinščina je pravi ključ za poglobljeno razumevanje romanskih jezikov, povezav med njimi in velikega dela evropske kulture. Najboljša stvar pri latinščini pa so definitivno pregovori. SAPERE AUDE!
Katarina Kosovac, 2. A

Latinščina je zanimiv predmet, ampak če se je ne učiš sproti, boš imel probleme.
Dijak iz 3. B

Latinščina mi je vedno bolj zanimiva. Sprva sem se še učil novih besed, sedaj pa že imam podlago in ob prevajanju latinskih besedil in anekdot spoznavam antično življenje.
Dijak iz 3. B

Klasična gimnazija me je sprva privabila zaradi manjšega poudarka na naravoslovnih predmetih, v katerih sem (milo rečeno) slaba. Vedno so me privlačili jeziki, zato so mi brat in sestra, prav tako bivša Poljanca s klasične gimnazije, in starša, oba zdravnika, priporočili latinščino, saj ti ne glede na izbiro poklica vedno pride prav.
Tudi če bi vedela, da ne bo tako lahko, kot sem si predstavljala, bi še enkrat izbrala klasično gimnazijo, saj mi gre francoščina zaradi latinščine veliko bolje in ne dvomim, da se bo uporabnost latinščine skozi vse moje življenje še kako poznala.
Nina Žakelj, 2. letnik

Ni večjega zadovoljstva, kot to, da znaš prevesti latinski napis na stavbi sredi mesta. Ali ko znaš besedo zaradi skupnega korena (ki prihaja iz latinščine) povezati z besedami v vseh jezikih, ki se jih učiš ali že znaš. Ali ko znaš razložiti tujko v slovenščini, ker poznaš latinsko besedo. Čeprav naj bi bila »mrtev jezik«, je latinščina uporabna. Pa če nameravaš iti študirat medicino ali pa se samo važiti z znanjem že po 1. letniku.
Daša Gaberšek, 2. letnik

Ko sem izbirala srednjo šolo in se odločila za klasično gimnazijo, sem jo izbrala predvsem zaradi poudarka na tujih jezikih, tudi latinščine, čeprav še nisem prav vedela, kaj to je. Bolj kot sem po vpisu in pred začetkom šole razmišljala o svoji izbiri, bolj se mi je učenje eksotičnega, posebnega ter »intelektualnega« jezika zdelo fino. Na začetku smo se tako ukvarjali le z rimsko zgodovino,  bogovi in mitološkimi junaki, s slovnico pa na srečo še ne. Po nekaj mesecih je na vrsto prišlo tudi to in v naslednjih treh letih in pol smo obvladali vse deklinacije, vse konjugacije in še marsikaj drugega ter bili sposobni sami brati Cezarjeve spomine ter Ciceronove govore v izvirniku. Čeprav smo v štirih letih vsi precej tarnali zaradi latinščine in njene slovnice, se vseeno počutiš precej dobro, ko ugotoviš, da lahko prebereš in razumeš večino latinskih napisov na steni katedrale v Firencah, nesramnih napisov na stenah hiš v Pompejih in predvsem da se lahko pri zgodovini v prvem letniku učiš pol manj, ker vse o antiki izveš že pri latinščini.
In kljub temu da se mi slovnica še vedno zdi nujno zlo pri učenju vsakega jezika, se je latinska izkazala za precej uporabno pri učenju vseh drugih.
Maša Klemenčič, nekdanja dijakinja klasične gimnazije

Zakaj latinščina? Ker nam, čeprav je tako rekoč mrtev jezik, zelo pomaga pri učenju modernih jezikov, saj se jih je veliko razvilo iz latinščine. Če bi se odločili recimo za študij jezikov, vam bo, verjemite mi, prišla še kako prav. Latinščina tudi zato, ker spoznamo neverjetno zanimivi rimsko in grško kulturo, ki se zdita tako drugačni in tako daleč od naše, a sta navsezadnje postavili temelje veliko stvarem, ki jih uporabljamo in poznamo še danes. Konec koncev pa latinščina zato, ker ni zahtevna, ker je zanimiva in ker navsezadnje vedno prav pride, če poznaš še en jezik!
Asja Pajk, nekdanja dijakinja klasične gimnazije

Latinščino sem se na Gimnaziji Poljane učil vsa štiri leta in jo na koncu četrtega leta tudi uspešno opravil na maturi. Marsikomu se morda zdi, da gre za neuporaben predmet, ker naj bi šlo za učenje tako imenovanega mrtvega jezika. Vendar latinščina kot predmet, ki zajema poučevanje jezika in rimske civilizacije, vsekakor prispeva k višji stopnji razgledanosti posameznika, bodočega intelektualca, prav tako pa je na marsikaterih področjih tudi v današnjem življenju še precej uporabna (pravo, medicina itd.). Kot študent 1. letnika Pravne fakultete lahko povem, da mi znanje latinščine, ki sem si ga pridobil v preteklih štirih letih na gimnaziji, pride pri marsikateri stvari prav; predvsem pri hitrejšem razumevanju in dojemanju latinskih rekov, ki so značilni za pravno področje, še posebej za rimsko pravo. Znanje latinščine mi je koristilo tudi pri učenju tujih, romanskih jezikov, kot sta italijanščina in francoščina, saj ima večina besed korenine ravno v latinščini, zato sem se lahko tudi hitreje zapomnil njihov pomen in rabo. Zato mislim, da lahko poznavanje latinščine in rimske civilizacije pride vsakomur še kako prav ali pri študiju ali pa na splošno v nadaljnjem življenju. Da pa sem pridobil ta znanja, nedvomno prispeva tudi kvalitetno poučevanje profesorjev latinščine na gimnaziji Poljane, ki je na koncu »kronano« še s kvalitetno pripravo na maturitetni izpit iz tega predmeta.
Samo Urbanija, nekdanji dijak klasične gimnazije

Latinščina velja za mrtev jezik. Vendar pa je lingua Latina izhodišče za množico drugih jezikov, kar jo ohranja še kako živo, tako da ne pomeni nikakršnega mrtvila. V resnici je lahko zelo zabavna igra z besedami ter njihovo zvočnostjo in uporabno orodje pri razumevanju svojega in drugih jezikov.
Tega arhaičnega jezika sem se začela učiti pri petnajstih letih na gimnaziji Poljane. Pri vpisu sem izbrala klasično gimnazijo, vendar ne zato ker bi hrepenela po latinščini (do tedaj še nisem imela stikov z njo), pač pa ker sem se čim prej želela znebiti naravoslovnih predmetov. A kmalu se je izkazalo, da mi je bolj kot zadovoljstvo nad minimalnim opravkom s kemijo, fiziko in biologijo, k srcu prirasla prav latinščina. Ni mi odprla vrat le v razumevanje novega jezika, pač pa tudi v spoznavanje antične kulture, ki je nekaj posebnega in te s svojo posebno energijo zaznamuje. Če jo seveda odprto sprejemaš.
Besede me fascinirajo in pri latinščini je bilo to še posebej močno izraženo. Vedno ko se mi je posvetilo, da je iz neke latinske besede, ki sem jo pravkar spoznala, izvira določena beseda v mojem lastnem jeziku, so se mi pojavili čmrlji v žilah. Morala sem to nekomu povedati. Če sem imela smolo, je bil v tistem trenutku poleg mene ravno moj brat, ki pa je le zavil z očmi, saj njega takšne zadeve ne fascinirajo. Vendar je bilo navdušenje preveliko, da bi skopnelo zaradi enega samega zavijanja z očmi. Seveda se je izkazalo, da učenje latinskih samostalnikov in glagolov ni (le) izguba časa. Začelo se je dogajati, da sem razumela kakšno dotlej neznano besedo v slovenščini, italijanščini, francoščini, angleščini ali pa celo v kakem jeziku, ki se ga sploh nikoli nisem učila. Morda nisem mogla takoj definirati točnega prevoda, razumela pa sem kontekst. To mi še danes pride prav in res je zanimivo, kako široko seže latinščina, pa se tega sploh ne zavedamo. Kmalu je prišlo tudi do tega, da sem pri italijanščini, kjer je moj besedni zaklad najbolj siromašen, začela izumljati besede na osnovi latinskih in le redko sem zares »užgala mimo«; na podoben način sem mašila tudi luknje v francoščini. Skratka, vsak bi se moral najprej učiti latinščine, če si želi olajšati učenje drugih jezikov.
Poleg slovničnega dela tega jezika pa mi pride prav tudi kultura, ki sem jo med poukom spoznavala v detajle. Skozi gimnazijo sem prebrala mnogo antičnih (grških in rimskih) dram, poezije in študij o življenju Rimljanov in Grkov. Kogarkoli zanima umetnost in bi se z njo rad podrobneje seznanil, bo brez tega znanja naletel na težave: mnoga umetniška dela temeljijo na mitologiji in umetnosti te dobe. Morda se to najbolj kaže v slikarski oz. vizualni umetnosti, vendar tudi sama čedalje bolj spoznavam, da je isti »šmorn« v literaturi, sploh v poeziji, ter v filozofiji in gledališču. Antične drame so osnova za poznavanje zgodovine gledališča, vendar iz njih črpajo tudi mnoga kasnejša dela. Prav zaradi poznavanja antike mi je bilo velikokrat omogočeno razumeti mnoge stvari, ki sem si jih pogledala na gledaliških odrih. Tisto, kar pa je najbolj dragoceno v tem antičnem svetu, je posebna perspektiva sveta in edinstven duh, ki ju ne najdemo nikjer drugje. Za človekovo bivanje pa je še kako pomembno, da je pripravljen postavljati se v različne vloge in pogledati svet iz različnih zornih kotov.
Meni je latinščina vsekakor obogatila in začinila vsakdanjik. Seveda si jo jemljem v primerni dozi; tako ´avitaminoza` (pomanjkanje vitaminov) kot ´hipervitaminoza` (presežek vitaminov) sta škodljivi za človekovo zdravje. Nekaj podobnega so pravili že poeti v starem Rimu: »Aurea mediocritas.«
Anja Novak, nekdanja dijakinja klasične gimnazije

Klasična gimnazija nudi izobrazbo, ki je temelj za študij vseh področjih humanistike in družboslovja. Temeljna je zato, ker so bili glavni, temeljni vprašanja in problemi zastavljeni že v antiki in še danes izhajamo iz teh izhodišč. Vprašanja etike, vprašanja zgodovinskih procesov, umetniški in literarni motivi, celosten pogled na človeka, vse to ima za zahodnega človeka začetek v antiki. Tedaj je bila naša kultura še mlada, a že na enem od vrhuncev, saj je bilo jasno, da v sebi vsebuje kali vseh poznejših obratov in formulacij. In prav zato, ker stoji antična kultura na začetku naše civilizacije, jo imenujemo 'klasična'.
Antične stvaritve na področjih literature, filozofije, zgodovinopisja, umetnosti so klasične, saj so postavile prvo in prvovrstno izhodišče in navdih za vse nadaljnje ustvarjanje. Kako sta v delfskih napisih z začetno odločnostjo in jasnostjo postavljeni vodili »Ničesar preveč!« in »Spoznaj samega sebe!« In s kakšno veličino v grškem kiparstvu prvič docela spregovori človek kot posameznik! Antična kultura je tudi prva celostno izoblikovala ideal humanizma, se pravi pomen človeka kot posameznika in pomen človeštva kot celote. To se izraža v spodbudah h kreposti spoznanja, znanja in razumnosti, v spodbudah k umirjenosti in človeškosti.
Vso živost izhodišč, ki jih je postavila antika, pa lahko dojamemo šele, če opustimo idealizirano pojmovanje antike, češ da je s svojo prvovrstnostjo postavila neprekosljivi standard. K antiki se obračamo kot k jasnemu zgledu in navdihu. Kot k merilu, s katerim ne merimo absolutne vrednosti vsega ostalega, pač pa nam je njegova veličina navdih in spodbuda, da si sami prizadevamo - ne s posnemanjem, ampak na drugačen način, v drugem času, v drugačnih okoliščinah, ob drugih problemih - doseči veličino, morda večnost. Tako kot je Tukidid svojo Peloponeško vojno imenoval 'posest za večnost', kar je bilo vodilo vseh velikih antičnih avtorjev.
Ni boljšega in neposrednejšega dostopa do zavesti in značaja neke kulture kot njen jezik. Latinščina je osnova klasične gimnazije, še posebno ker nam je zaradi zgodovinskega razvoja bližje kot grščina. Z učenjem latinščine se poleg bolj neposrednega občutja duha antike pridobi tudi temeljno razumevanje našega zahodnega mišljenja. Z razumevanjem izvornih pomenov besed in pojmov latinščina tudi ostaja njegov najbolj precizen in ekonomičen izraz. Poleg tega se latinščine drži duh posebne rimske starožitnosti (antiquitas): v latinščini se je pisalo še ves srednji vek in pozneje, tako da učenje tega jezika spada k splošni izobrazbi zahodnega človeka. Poleg spoznavanja klasičnih avtorjev in učenja latinskega jezika klasična gimnazija nudi tudi spoznavanje antične zgodovine in kulture, kar je odličen uvod v študij zgodovine, arheologije, prava, filozofije in seveda klasične filologije.
Klasična gimnazija tako v dijaških letih dozorevanja daje navdiha in spodbude, da se sledi človeškim vrednotam, in daje upanje, da se ohranijo vrednote splošne humanistične izobrazbe in ljubezni do globljega pomena stvari, kar nas rešuje splošno prevladujočega cinizma in ozkogledne praktičnosti. In čeprav so klasični ideali, kot sta jih izoblikovala evropska humanizem in klasicizem, za naš čas morda preveč togi, če od nas samih ne moremo več zahtevati tolikšne strogosti, delavnosti in formalne brezhibnosti, je tisto, kar je resnično vredno v klasičnih idealih, zavest o sebi, o tem, kako naj živimo, in kaj pomeni biti človek. Vsa ta vprašanja so bila z izhodiščno jasnostjo zastavljena že v antiki. Pozabiti svojo zgodovino pa pomeni izgubiti svojo identiteto. Osnovna izobrazba v bogati klasični zakladnici vprašanj, motivov, pomenov, njihovih izrazov je torej temelj za kakršnokoli dejavnost na področju humanistike.
Marko Markič, nekdanji dijak klasične gimnazije

LINGUA LATINA, SERMO PATRIUS EUROPAEORUM

Vultisne nunc plus de lingua Latina scire?
Plurimi sunt, exculti etiam et eruditi, qui putent linguam Latinam antiquorum tantum Romanorum sermonem fuisse, quam ob rem eam mortuam et minime ad vitam nostram agendam aptam ducant. Propter hanc rem ex studiorum curriculis lingua Latina, quae inutilis existimatur, excludi solet. Tamen si quis rem ipsam recte perspicere vult, ad cultum civilem et litterarum scientiarumque historiam animum convertat; tunc animadvertet ubertatem et vim, quam per saecula haec lingua non solum numquam amisit, sed etiam auxit.

Nam, Europa coalescente, lingua Latina novam vim inter nationes invenit; Unio Europaea - mirabile dictu - ex eisdem fere terris constat ac antiquus orbis Romanus. Fundamentum spirituale Europae cultus humanitasque antiquitatis Graeco-Romanae est, postea religione Christiana suppletus, cui quoque lingua Latina vehiculum propagandi fuit.

Sine dubio nobis hereditas spiritualis nostra colenda, investiganda, docenda est. Verumtamen eis, qui linguam Latinam nesciunt, litterae ac alia monumenta, ab aetate antiqua usque ad praesens tempus sermone Romanorum scripta, investigare, percipere, animo comprehendere non licet.

Qui linguam Latinam difficillimam esse putant, sciant magis magisque in dies novas methodos, i.e. novas rationes linguae Latinae tradendae, in scholas nostras induci, quibus discipuli quam celerrime et quam optime adducantur ad scriptorum Latinorum opera sine contentione animi legenda.

Si quid amplius de gymnasio nostro eiusque curricula, imprimis de disciplinis humanis linguaque Latina et Graeca scire vultis, sine ullo pudore per cursum electronicum de quaestionibus vestris nos facite certiores. En vobis inscriptiones electronicae:
bojan.koncan@gimnazija-poljane.com (princeps)