Pisanje zbirke vrednot

Ljubljana, 01.09.2009

V pripravah na šolsko leto 2008/2009 smo učitelji pod okriljem Šolskega razvojnega tima v samorefleksiji nakazali, da pogrešamo načrtno in intenzivno delo na področju medsebojnih odnosov. Menili smo, da bi tako šola bolje poskrbela tudi za uresničevanje svojega vzgojnega poslanstva, ki je v zasledovanju izobraževalnih ciljev ali iz drugih razlogov prevečkrat tudi spregledano.

Skupina učiteljev je pričela pripravljati predlog iztočnic, ki naj bi jih v konsenzu z dijaki sprejeli kot naš skupni DOGOVOR.

Vendar, kako doseči dogovor v skupnosti več kot 1000 dijakov in skoraj 90 učiteljev in drugih zaposlenih?

Odločili smo se za več korakov.

Najprej smo se obrnili na učitelje. Na pedagoški konferenci v obliki delavnic smo poskušali zbrati vtise o tem, kaj nam je pomembno, kaj je tisto, kar nas moti, kaj bi radi spremenili, kaj pričakujemo ...

Iz zbranega gradiva smo oblikovali zbirko vrednot, do katerih so se opredelili vsi učitelji. Pokazali sta se velika pestrost in različnost pogledov in odprlo se je pomembno vprašanje o enotnem delovanju pedagoškega kolektiva.

Vrednote smo preoblikovali v trditve v prvi osebi ednine, s čimer smo želeli poudariti, da se zapisanemu zaveže vsak posebej zato, da bo učinkovalo za vse. Tako je nastal prvi osnutek poljanskega kodeksa.

V naslednjem koraku smo ga želeli predstaviti dijakom. Razredniki so dijake najprej prosili, naj poskušajo sami razmišljati o vrednotah našega sobivanja, šele nato so premislili zapisane iztočnice. V nekaterih razrednih skupnostih so se tako zgodili zanimivi pogovori, v katerih smo prepoznali znano načelo, da šola (tako kot vsaka človeška skupnost) stoji ali pade zaradi svojih ljudi.

Učitelji smo pričakovali, da bodo dijaki delovno različico kodeksa dopolnili s svojim zornim kotom. To pričakovanje se ni povsem izpolnilo, kar je delno razumljivo. Iztočnice kodeksa zajemajo splošne vrednote, tudi nekatera načela bontona, torej kar nekako samoumevno, vendar pa jih v kodeks zapisujemo, da bi jih naredili na naši šoli bolj prisotne, žive.

Dijaki so pozdravili zlasti zamisli, da iztočnice kodeksa veljajo za oboje: učitelje in dijake, torej za vse poljance.

Obrnili smo se tudi na dijaški parlament, ki je na nekaj sejah razpravljal o kodeksu in slednjič izbral skupino dijakov. Ta je v sodelovanju z učitelji pripravila končno različico kodeksa.

Kodeks razumemo kot želeno stanje, vodilo pri sprejemanju odločitev, zlasti v bolj zapletenih, tudi konfliktnih situacijah. Pomeni pot, na kateri služi kot orientacijska točka.

Na različne načine ga bomo oživljali in klicali zavest dijakov in učiteljev še naprej.

Pomemben korak je bila prireditev, na kateri so ga svečano podpisali predstavniki dijakov in učiteljev.

Letošnje šolsko leto bo skupina učiteljev in dijakov pripravila teme za obravnavo posameznih točk kodeksa na razrednih urah. Pričakujemo zanimive pogovore, ki naj bi naposled pripeljali do tega, da bi vsak razred oblikoval svoj kodeks, in sicer tako, da bi k 13 iztočnicam dijaki dopisali utemeljevalne stavke.

Tudi učitelji naj bi v svoja izobraževanja vključevali teme iz kodeksa, kajti, kot smo ugotovili na prvem od takih izobraževanj: začeti je treba pri sebi.