DEJAVNOSTI
Ljubljanski maraton 2011
Ljubljana, 27.10.2011
V soboto, 22. 10. 2011, je v okviru 16. LJUBLJANSKEGA MARATONA potekal srednješolski tek . V hladnem, oblačnem a suhem vremenu je teklo 520 srednješolcev iz cele Slovenije. Med njimi je razdaljo dobrih štirih kilometrov premagalo kar 64 dijakinj in 5 dijakov GIMP (rekordno število vseh let). Naša najhitrejša sta bila med fanti Jure Petek (4. f), ki je bil 47. (od 197 uvrščenih dijakov), med dekleti pa JASMINA Vučko (1. f), ki je zasedla 24. mesto (od 323 uvrščenih dijakinj). Ekipno so dekleta zasedla ODLIČNO 8. , fantje pa 19. mesto . Sodelovalo je 25 srednjih šol iz cele Slovenije.Za ekipni rezultat sta štela le 2 najboljša rezultata vsake šole...Če bi upoštevali vsaj 5 rezultatov, bi bili pri dekletih gotovo na stopničkah... Pohvaliti velja prav vse naše tekače. V zelo težkih razmerah so pogumno odtekli po svojih najboljših močeh in zmagali...
Veliko bolj pomembno od vseh uvrstitev pa je , da je bilo POLJANCEV največ, da so vsi pritekli do cilja in predvsem to, da so bili na koncu vsi zadovoljni in odločeni , da pridejo drugo leto spet...
V nedeljo, 23.10. 2011, je kar 70 naših dijakov pomagalo pri organizaciji 16. LJUBLJANSKEGA MARATONA, ki je bil v vseh pogledih rekorden. V skoraj zimskih razmerah je brusilo pete več kot 20.000 tekačev, Kenijec Daniel Too pa je s časom 2.08.29 postavil nov rekord proge LM.
Med tekmovalci je bilo tudi nekaj naših dijakov, ki so se udeležili teka na 10 km in 21 km in uspešno prišli do cilja. Bravo!!!
Med mladimi poljanci, ki so pomagali pri organizaciji sta bili tudi četrtošolki Ana in Maruša, ki sta svojo izkušnjo zabeležili takole:
VSE SE DA, ČE SE HOČE
V mrzlem nedeljskem jutru sva z Ano v florestentnih lumpi brezrokavnikih pili čaj iz termovke in čakali, da se na obzorju pojavijo prvi tekači. Najina naloga je bila sicer, da straživa križišče, vendar sva v šestih urah preusmerili samo dva avtomobila. Zato sva imeli veliko časa, da sva spodbujali neskončno reko tekačev, ki je tekla mimo. Najprej so pritekli - pravzaprav bolj prišprinatli - Kenijci, sledil jim je njihov trener na kolesu. S kolesom bi za njimi še zmogla, tekla pa bi jim lahko ob boku kvečjemu sto metrov. Šele pet minut za njimi se je prikazala prva skupina slovenskih tekačev, čez naslednjih pet minut pa se je usul pravi plaz: stari, mladi, ženske, moški, pa tudi rdečelasi vikingi, klovn s Finske, par z otroškim vozičkom (očitno nista dobila varuške), v žensko preoblečen moški, paraplegiki, pa tudi nekdo, ki je pred seboj potiskal invalidski voziček z do ušes nasmejanim dekletom. Vsi ti, tako različni, a hkrati združeni v nečem tako preprostem, kot je tek. Vzdušje je bilo neverjetno - navijači vse povsod, otroci so spodbujali svoje starše, prijatelji so spodbudno pretekli nekaj metrov s tekači v težavah. Skoraj vsak moj vzklik "bravo" je bil nagrajen z zadovoljnim nasmehom tekača in prepričana sem, da je pomagal obema. Jaz sem sicer lahko normalno dihala in govorila, nisem pa več čutila prstov na nogah. Zato sem bila kar vesela, ko so nekaj ur po drugem mimo-šprintu Kenijcev mimo prikapljali še zadnji tekači z rumenimi številkami. Cesta se je počasi odprla za promet, navijači so se porazgubili, nama z Ano pa je ostalo neverjetno vzdušje maratona in ideja, da bova nekoč tudi midve z njimi tekli 21 kilometrov. Po vsem, kar sva videli, se to pravzaprav ne zdi tako nemogoče. Navsezadnje: vse se da, če se hoče. Ljubljanski maraton je živ dokaz.
Maruša Švigelj, 4.g
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj sodelovala pri maratonu. Že ko sem si izgovorila samo besedo »maraton«, mi ni prav nič dišala. Ogromno kilometrov, prepoteni ljudje, zaripel obraz...pa saj imam rada tek, a vseeno, maraton je bil zame čisto nekaj drugega. Po pretekli nedelji pa se je moje mnenje povsem spremenilo. S sošolko sva se udeležili maratona in pomagali pri organizaciji, ker potrebujeva ure za športno vzgojo. Stali sva na enem od manjših križišč, mimo naju pa se je zvrstilo ogromno tekačev. Vzdušje je bilo noro! Vsi ti navijači in množica tekačev, vsi z istim ciljem: premagati 21 oz. 42 kilometrov. Ko vsi poleg tebe navijajo, te resnično »potegne noter«. Tam sva bili pet ur in sploh nama ni bilo dolgčas!
Najbolj se mi je v spomin vtisnila skupina Kenijskih tekačev, ki so v svojih vrstah imeli tudi zmagovalca. Ko človek enkrat vidi maraton in občuti to vzdušje, sem prepričana, da bo še kdaj prišel. Tudi jaz sem sklenila, da bom nekoč odtekla maraton.
Ana Stoschitzky, 4.G
Več o Ljubljanskem maratonu 2011 si lahko preberete na uradni spletni strani.
