Zgodovina knjižnice

(zapisala Milena Bon, vodja knjižnice na podlagi Izvestij c. kr. državne nižje in višje gimnazije v Ljubljani in s sodelovanjem knjižničark Darje Rome ter Bojane Tratnik Habjan)

Knjižnice so poseben prostor - prostor, kjer se hranijo zakladi duha. Tja prihajamo iz želje po znanju in iz potrebe po druženju ter zabavi. Tak prostor je tudi naša šolska knjižnica: ima častivredno preteklost, bogato sedanjost in brez dvoma svetlo prihodnost.
Njeni začetki segajo na konec 19. stoletja, ko je na današnji Gimnaziji Poljane že delovala prva knjižnica, in to ne le ena, celo več različnih je bilo. Tri prostore v prvem nadstropju so zasedale podporna knjižnica, dijaška knjižnica s slovenskimi knjigami in dijaška knjižnica z nemškimi knjigami.

Knjižnice in njihovo gradivo so v rubrikah Izvestij v Šolskih poročilih sodile pod poglavje Učila. Imenovale so se gimnazijske knjižnice. Delile pa so se na učiteljske, dijaške in podporne. V prvem nadstropju so zasedale tri prostore podporna knjižnica, dijaška knjižnica s slovenskimi knjigami in dijaška knjižnica z nemškimi knjigami. Oskrbovali so jih učitelji oz. profesorji. Gradivo teh knjižnic so bili časopisi in zborniki ter knjige. Pridobivali so jih z nakupi, z darovanjem in z zamenjavo. Poleg knjig, ki so jih pridobili za dijaško ali učiteljsko knjižnico, pa je iz poročil razvidno, da so kupovali strokovne knjige tudi za posamezne kabinete.

Za učence so ustanovili podporne zaloge, s katerimi so revnejšim učencem pomagali tako finančno kot z učnimi knjigami in slovarji. Na začetku je bil to majhen fond. Z leti pa je vse bolj naraščal, tako da je tudi podporna knjižnica kasneje dobila svoje varuhe.

Slika iz Slovenca (23. januar 1927)

Z današnjo Gimnazijo Poljane, nekdanjo c. kr. II. državno gimnazijo, je povezana tudi zgodovina Licejske knjižnice (predhodnice današnje Narodne in univerzitetne knjižnice), ki se je sem preselila z izgradnjo stavbe leta 1907. Po ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 je knjižnica dobila naziv Državna študijska knjižnica, od leta 1921 dalje se je imenovala Državna biblioteka. Dejansko je opravljala naloge knjižnice za ljubljansko univerzo. Prostore je imela v levem pritličnem traktu in delno v prvem in drugem nadstropju. Knjige so bile shranjene po hodnikih, stopnicah in v kleti. V čitalnici je bilo prostora za osemnajst obiskovalcev (v liceju za šestdeset). Leta 1938 je knjižnica tudi uradno dobila naziv Univerzitetna biblioteka in je v tem poslopju delovala do leta 1941, ko se je preselila v Plečnikovo stavbo na Turjaško 1.

Enako kakor danes je bilo tudi včasih treba poskrbeti za obvezno literaturo za učitelje in učence. Vsaj en član profesorskega zbora je bil zadolžen za izposojo knjig. V veliki meri so bile knjige v nemščini, veliko jih je bilo tudi v latinščini, izdane pa so bile večinoma v Nemčiji in Avstro-Ogrski v drugi polovici prejšnjega stoletja.

Šolska knjižnica je opravljala svojo funkcijo skozi desetletja. Leta 1964 se je začela urejati centralna knjižnica v sedanjem prostoru, v levem traktu prvega nadstropja. Nastavljena je bila samostojna knjižničarka, ki je pričela voditi novo inventarno knjigo. Oktobra 1966 je knjižničarka začela vpisovati v katalog knjižni fond po veljavnih pravilih bibliotekarske stroke in nastavila katalog AIK in naslovni katalog. Pomembna novost za uporabnike je bil prost dostop do gradiva. Nabavo je vodila na podlagi predlogov strokovnih aktivov oz. njihovih vodij. Odtlej pa do leta 1993 je nastalo triindvajset inventarnih knjig oz. 49.431 bibliografskih enot statistično izkazanega fonda. Z združitvijo Gimnazije Vide Janežič in Gimnazije Ivan Cankar v Srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo se je združil tudi knjižni fond obeh šol.

Velike spremembe ob uvedbi usmerjenega izobraževanja so se dotaknile tudi šolske knjižnice, ki je v šolskem letu 1982/83 prinesla poklicno usmeritev knjižničar - knjigar. Sicer pa so se vsi dijaki prvih letnikov pri uvodni bibliopedagoški uri v knjižnici seznanili z njenim delovanjem, s pravili izposoje, s postavitvijo gradiva po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije (UDK). To so bile prve resne izvedbe knjižnične vzgoje, s pomočjo katere naj bi se dijaki knjižnico naučili uporabljati samostojno.

V šolskem letu 1983/84 je v knjižnici začela delati še druga knjižničarka, kajti gimnazija je po številu dijakov in knjižnem fondu dosegla finančni normativ Izobraževalne skupnosti in bila s tem upravičena do dveh knjižničarjev.