Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov, ki si dandanes uzurpirajo večino pozornosti mladih ljudi, smo se s sošolci veliko pogovarjali. Pogovori so bili pogosto otročji, neredko pa tudi resni. In ker smo verjeli, da je naša dolžnost pokazati, da smo oziroma postajamo izobraženci, smo se bolj ali manj uspešno trudili delati pameten vtis. Seveda nam to ni vedno uspelo.
Janez Kranjc (maturiral 1967) je pravnik in pravni zgodovinar, profesor rimskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, izredni član SAZU.
Ne morem se znebiti prepričanja, da je prav gimnazijski čas odločilno vplival na oblikovanje pravil, ki so najbrž začrtala mojo življenjsko pot: da si odprt, da prisluhneš samemu sebi, da delaš, kar imaš rad, da imaš rad življenje, da ga nenehno uživaš in ceniš. Tako tudi veš, da lahko življenju kadarkoli pogledaš v oči in da mu boš kos, ne glede na to, kaj ti bo prineslo na pot. Torej: Živela Gimnazija Poljane!
Japec Jakopin (maturiral 1969) je kardiolog in mednarodno uveljavljen oblikovalec plovil.
Odraščali smo v časih »bratstva in tovarištva«, ki so ob vzdušju enakosti v večini od nas pustili zavest, da denar ni merilo človekove vrednosti. Dokazovali smo se z znanjem in delom, ki sta nam dajala samozavest, dovolj samozavesti za poznejši študij in poklicno kariero. Res dragocena dediščina, čeprav smo se je začeli zavedati in jo ceniti šele pozneje, v zrelih letih, kadar smo se ozirali v preteklost in opazovali spreminjajoči se svet okoli nas.
Dušanka Zabukovec (maturirala 1966) je večkrat nagrajena prevajalka.
Pri angleščini mi je bil kar prijeten dopolnilni pouk pod mentostvom lektorjev mr. Sheparda in (v drugem letniku) mr. Knighta. Pri njiju ni bilo utesnjujočega ocenjevanja, vse je potekalo prostovoljno. Pouk sta sestavljala branje in doživljajsko komentiranje pesmi.
Branko Gradišnik , roj. 1951, vpisan v prvi razred leta 1965, je, kot sam pravi, zapisovatelj.
Poljane sem vedno videla kot igrišče, začelo se je s Tosjo in supergami, nadaljevalo z gledališčem, videla pa sem jih tudi kot gnezdo, nekakšno valilnico ljudi širokega duha in znanja, kraj, kjer lahko brez strahu iščeš in najdeš svoje poslanstvo, kjer so ti vse možnosti še odprte, kjer se dopušča, sprejema in spodbuja drugačnost oziroma raznolikost. /…/ Gimnazija bi morala biti ta varni vzletni poligon za mlade. Ki postanejo tisti, ki gradijo svet.
Anja Novak (maturirala leta 2010) je igralka in pesnica.
Učitelj je človek z načrtom: učnim načrtom. A kakor koli pomislim, najbolj se človeku vtisnejo v spomin situacije, v katerih je učitelj presegel svoj začrtani kurikulum ali posegel onstran predpisanega načrta.
Primož Vitez (maturiral 1984) je profesor francoščine na FF, prevajalec in literarni zgodovinar, poje pri jazz skupini Bossa de Novo
Lepi so bili tudi športni izleti v Logarsko dolino, kjer smo prenočevali v Domu planincev. Upravnik je bil tedaj moj znanec Martin Petek. Nekateri so kolesarili z gorskimi kolesi, nekateri so šli plavat v bazen v hotel Plesnik, drugi so šli jahat konje na bližnjo kmetijo. Med drugim smo se povzpeli na Kamniško sedlo in udeleženci pohoda me nikoli več niso klicali »stari«.
Borut Drobnjak je od 1988 do 2021 na Poljanah poučeval geografijo.
Misli in čustva niso nikoli obenem tako globoka in plitva kot ravno v gimnazijskih letih. Morda lahko samo takšna najstniška napetost med kritičnostjo in zanosom, med cinizmom in pretirano čustvenostjo, sčasoma izkleše nekaj podobnega avtonomni, zreli osebi.
Miloš Kosec (maturiral 2005) je arhitekt, pisec in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
