Gimnazija Poljane skozi čas

V času Avstro-Ogrske

AVTORJA: Alan Premerl, univ. dipl. zgodovinar in umetnostni zgodovinar ter Miha Šengelaja, prof. zgodovine in sociologije

Leta 1999 je Gimnazija Poljane slavila svojo stoletnico. Okrog leta 1900, ko je bila ustanovljena, se je na svetu zgodilo precej zanimivih dogodkov. Leta 1900 so bile v Parizu druge moderne olimpijske igre. Leto kasneje je bila ustanovljena zvezna država Avstralija. Naslednje leto pa je Caruso posnel prvo gramofonsko ploščo. Tudi v Ljubljani je v tem obdobju prišlo do mnogih sprememb. Leto dni po potresu je ljubljanski župan postal Ivan Hribar, ki je županoval celih petnajst let in krepko usmerjal razvoj modernejše Ljubljane. Za začetek je na magistratu uvedel slovensko uradovanje. Z Dunaja, iz Prage in iz Budimpešte so v Ljubljano prenesli novo arhitekturo – secesijo.

poljane1907

Poleg vseh teh dogodkov pa je prišlo tudi do ustanovitve Gimnazije Poljane. Čeprav je Gimnazija Poljane stara sto let, je bila šola ustanovljena kot nižja gimnazija že 27. decembra 1889 z odlokom Ministrstva za bogočastje in uk Avstro-Ogrske. Nižja gimnazija je bila razdeljena v sedem oddelkov, poučevalo je devet profesorjev, prvi ravnatelj pa je bil Fran Wiesthaler. Takrat je šola delovala v licejskem poslopju. Dobila pa je najslabše prostore v pritličju in prvem nadstropju. Leta 1895 je potres licejsko poslopje poškodoval. Gimnazija se je preselila v Beethovnovo ulico številka 6, v hišo dr. Josipa Waldherrja. Najeti novi prostori so bili sicer nekoliko boljši od prejšnjih, vendar pretesni. Učni načrt je bil humanističen, učni jezik nemški, slovenski jezik pa je bil obvezni učni predmet.

 

Leta 1900 je bila gimnazija z odlokom razširjena na višjo gimnazijo. Izvestja so ob tem zapisala:

 

Z najvišjim sklepom z dne 25. julija 1900. l. je Njegovo Veličanstvo premilostno dovolilo, da se državna nižja gimnazija ljubljanska polagoma razširi v popolno višjo gimnazijo. S tem blagodatnim činom je Njegovo Veličanstvo iznova dejanski razodelo Svojo očetovsko skrb za učečo se mladino slovensko ter zajedno uresničilo iskrene Želje, ki jih je gojilo celih deset let ne le prebivalstvo ljubljansko, ampak ves narod slovenski. Veselja in hvaležnosti pa je vzkipelo srce ob tej cesarski milosti zlasti zavoda učiteljem in učencem, ki jim gre ta neprecenljiva dobrota pač največ na korist. Želeč, dati povznesenim tem čutom vsaj kolikor toliko primeren izraz, se je upotilo dne 23. septembra odposlanstvo učiteljskega zbora (ravnatelj, prof. Dav. Karlin in dr. Gregor Pečjak) k prevzvišenemu gospodu deželnemu predsedniku Viktorju baronu Heinu ter ga prosilo, da bo blagovolil Njegovemu Veličanstvu izporočiti učiteljstva in učencev preponižni izraz najudanejše hvaležnosti za izkazano jim dobroto in zagotovilo neomajne njih zvestobe.

 

V šolskem letu 1900/1901 se je šola preimenovala iz Cesarsko kraljevske državne nižje gimnazije v Ljubljani v Cesarsko kraljevsko II. državno gimnazijo v Ljubljani.

 

C. kr. učna uprava se je naposled odločila zgraditi gimnaziji novo stavbo na področju starega liceja. Mestna občina ljubljanska pa je hotela ta prostor imeti za tržnico. Pogajanja o novi lokaciji so zakasnila izgradnjo nove stavbe za leto dni. Dela na drugi lokaciji ob Poljanski cesti so se začela maja 1906. 19. marca 1907 je bila blagoslovitev novega šolskega poslopja, čeprav še ni bilo dograjeno. V šolski telovadnici je ob učiteljih, učencih in vabljenih gostih poslopje samo in posamezne učilnice blagoslovil papežev hišni prelat Janez Flis. Septembra 1907 se je zavod preselil v novo poslopje. Notranja dela še niso bila končana, a kljub temu se je pouk 21. oktobra 1907 lahko začel. V Izvestju je o zgradbi pisalo:

 

/…/ vendar pa je trdna, kazna, ponosita stavba, prikupljiva očem po svoji zunanjosti in notranjosti in pred vsem, kar je najvažnejše, popolnoma primerna svojemu namenu, torej praktična. /.../ Skozi velika, deloma celo velikanska okna na čistini stoječega poslopja prodira morje svetlobe, iz 16 prijaznih, visokih in dovolj prostornih učilnic se odpira očem povsod razgled na modro nebo, po nekod tudi na visoke planine, na ljubki ljubljanski grad ali na plano, 11 primernih sob vzprejema lahko obilno zalogo raznovrstnih učil, mnogobrojne svetlogore Wolframove električne žarnice preganjajo pozimi in ob mračnih dnevih tmino, trojna ventilacija nam preskrbuje učilnice med poukom s potrebnim svežim vzduhom, široki, svetli hodniki in stopnice zabranjujejo vsako telesno nevarnost, na širnem dvorišču se morejo učenci izprehajati in razvedriti ob učnih odmorih, prostrana telovadnica jim bo pospeševala telesni razvoj, bogati zakladi c. kr. študijske knjižnice pa bodo širili učiteljem in učencem duševno obzorje, skratka: naše poslopje ustreza v pedagoškem in zdravstvenem oziru vsem novodobnim zahtevam.

 

Gimnazija je imela sicer nemški učni jezik, a je bila vseeno velika pridobitev za slovensko mladino, ki je bila na tej šoli vedno zavedna. Ustanovljeno je bilo društvo Preporod. Dijaki so se borili za novo jugoslovansko skupnost. Najpomembnejša akcija dijakov je bila marca 1914, ko so na šoli organizirali stavko ob 500-letnici ustoličenja zadnjega koroškega vojvode na Gosposvetskem polju.

 

Šolski red je prekinil začetek prve svetovne vojne julija 1914. Veliko dijakov in profesorjev je bilo vpoklicanih v vojsko. Šolsko poslopje je 27. julija 1914 prevzela vojaška oblast in ga uredila za vojaško bolnico z 207 posteljami. 30. avgusta pa se je v vse tri knjižnice vselila tudi pisarna Rdečega križa. Fizikalno učilnico so uredili v kapelo. V posvetovalnici je bila sprejemna pisarna, v stanovanju licejskega sluge vojaška kuhinja, v pralnici pa bolniška kopalnica. Pouk je potekal v poslopju učiteljišča, nato pa na I. državni gimnaziji. Pouk je bil skrajšan, število predmetov pa skrčeno. Namesto telovadbe je bil uveden vojaški pripravljalni pouk in strelske vaje. Na evropskih frontah je padlo 161 učiteljev, učencev in drugih delavcev šole. Tudi tisti, ki so ostali doma, so živeli v težkih razmerah zaradi pomanjkanja hrane, obleke, obutve. Higienske razmere so bile slabe. Vse to je bistveno poslabšalo zdravstveno stanje dijakov. Leta 1918 se je prva svetovna vojna končala, Avstro-Ogrska pa je razpadla.

V času stare Jugoslavije

AVTORJA: Alan Premerl, univ. dipl. zgodovinar in umetnostni zgodovinar ter Miha Šengelaja, prof. zgodovine in sociologije

Leta 1918 je narodna vlada Kraljevine SHS v Ljubljani s sklepom z dne 10. novembra 1918 spremenila zavod iz humanistične v realno gimnazijo tipa A bivših avstrijskih realnih gimnazij. V šolskem letu 1918/1919 sta zato postala prva dva razreda realnogimnazijska, v vsakem naslednjem šolskem letu pa so se spreminjali postopoma razred za razredom v realnogimnazijske. Šola je dobila naziv najprej Državna realna gimnazija v Ljubljani (1922-1924), nato pa II. državna realna gimnazija v Ljubljani (1924-1940). Dijaki in učitelji so se vrnili v svoje stare prostore. Učni jezik je postal slovenski, dijaki pa so se učili tudi srbohrvaškega in francoskega jezika. Z letom 1919 se je pouk redno začenjal septembra. V šolskem letu 1921/1922 se je šola dokončno spremenila iz humanistične v realno. Po številu dijakov je bila največja v Sloveniji. Med obema vojnama se je število dijakov gibalo od 700 do prek 1700. Največ, 1735, jih je bilo v šolskem letu 1935/1936. Potem je število učencev padalo, zlasti v času druge svetovne vojne. Število učiteljev je bilo okrog 30. S povečanim vpisom so sprejemali nove učitelje, vendar so kljub temu imeli vedno kadrovske probleme.

 

Gimnazija se je iz moške spreminjala v žensko. Do šolskega leta 1920/1921 je bila zgolj moška, v šolskem letu 1928/1929 so bili uvedeni tako moški kot ženski oddelki, šolsko leto 1936/1937 pa so bila vpisana samo dekleta. Šola je postala Mestna realna gimnazija za dekleta. V šolskem letu 1939/1940 so bili odprti klasični oddelki po odloku banske uprave.

 

Z večjim vpisom so se povečevale tudi prostorske težave. Reševali so jih tako, da so povečevali število učencev v oddelkih. V šolskem letu 1928/1929 je bilo v enem oddelku povprečno celo 50 dijakov. Kasneje se je število dijakov v posameznem oddelku gibalo med 35 in 40. Temu sta sledila še dva ukrepa: sprejemni izpit in preusmeritev na druge gimnazije v Ljubljani.

 

Od šolskega leta 1934/1935 dalje so se pojavili tudi učenci privatisti. Izključenim učencem so dovolili opravljati privatne izpite, če so ugotovili, da se je dijak poboljšal. Disciplina na šoli je bila zelo stroga. Dijaki so bili lahko kaznovani, če so ponoči razgrajali, uživali alkohol, se grdo vedli na izletih … Obstajale so tudi politične kazni. Dijakom, ki so nasprotovali tedanjemu sistemu, so prepovedali sodelovanje pri vseh društvih, razen prosvetnih. Najvišja kazen pa je bila izključitev iz šole. Učenec, ki je dobil dve šolski leti zaporedoma iz vedenja slabo oceno, je izgubil pravico do šolanja za eno šolsko leto.

Pojavile so se tudi dijaške stavke. Novembra 1922 so dijaki zapustili učilnice, ker so bile premrzle. Šolo so obiskovali učenci iz bližnje in daljne okolice. Vsak dan so se v šolo vozili z vlakom. Takih učencev je bilo med tretjino in polovico vseh učencev. Tako so učenci že v tistih časih zamujali pouk. Nekateri takratni ukrepi pa se danes zdijo nenavadni, na primer posebni vagoni za dekleta in fante.

 

Socialne razmere učencev so bile slabe. Anketa iz leta 1937 je pokazala, da jih je od 363 učencev kosilo le 121, veliko jih je bilo brez mleka in kruha. Velik problem je bilo tudi pomanjkanje obleke in obutve. Dijaki so živeli večinoma pri starših, nekaj pa jih je živelo pri tujih ljudeh ali v raznih zavodih. Po anketi je kar 128 učencev stanovalo in spalo v neprimernih razmerah: v kuhinji, kleti, delavnici, hlevu. Prostega časa dijaki niso imeli veliko, ker so morali poleg šolanja opravljati tudi razna druga dela. Prosti čas so lahko preživljali v raznih društvih, v katera so se včlanili tudi dijaki te šole. Taka društva so bila recimo: Sokol, podmladek Rdečega križa, Ferialni savez, Društvo ljubljanskega stega skavtov …

 

V šoli sta bili ustanovljeni literarno društvo Kres in naravoslovno društvo Priroda. Organizirali so tudi plesne vaje. Bile pa so strogo nadzorovane, odobriti jih je moral ljubljanski policijski ravnatelj. Delovala sta tudi mladinski in ženski pevski zbor.

 

Šola je organizirala tudi veliko proslav ob različnih praznikih in pomembnih dogodkih (državni praznik narodovega zedinjenja, proslava rojstnega dne kralja Aleksandra, proslava rojstnega dne kraljice Marije, svetosavska proslava, proslava Vidovega dne …). Šola je sodelovala tudi na glasbenih akademijah ali pa jih je sama prirejala. Prenašali so jih celo po radiu. Udeleženci šole so sodelovali tudi pri javnih telovadnih nastopih. V šolskem letu 1940/1941 je šola postala I. državna ženska gimnazija v Ljubljani.

V času okupacije

AVTORJA: Alan Premerl, univ. dipl. zgodovinar in umetnostni zgodovinar ter Miha Šengelaja, prof. zgodovine in sociologije

Po izbruhu vojne, 9. aprila 1941, je banska uprava v Ljubljani za svoje območje odredila, da se na vseh šolah zaradi izrednih razmer izdajo učencem letna spričevala, datirana s prvim aprilom 1941. Matura je odpadla in letne ocene so veljale kot spričevalo o maturitetnih izpitih, če so ti bili potrebni. To odredbo so šole izvedle v novih okoliščinah, to je v dneh, ko so Ljubljano zasedli Italijani, niso pa še formalno prevzeli uprave.

 

S prihodom Italijanov so bili poostreni disciplinski predpisi o miru in redu na šoli. Okupacijska oblast je odločno posegla v notranje življenje šol, ko je z razpisom maja 1941 uvedla rimski pozdrav:

 

Vse učne osebe pozdravljajo po odredbi visokega komisarja v službi (predvsem v službi) z rimskim pozdravom. Istotako morajo učenci pozdravljati v šoli z rimskim pozdravom.

 

Ravnatelj prve ženske gimnazije na Poljanah je naročil, da se najprej preberejo okrožnica in navodila, nato pa naj profesorji ravnajo po njegovih nasvetih:

 

Učitelj /.../ naj s primerno resnobo učencem in učenkam pokaže, kako se pozdravlja z rimskim pozdravom in enkrat ali dvakrat tudi z vsem razredom pozdrav vodi. Posmehovanje naj se v kali zaduši. -Takoj po koncu ure, v kateri se je okrožnica prebrala, se učitelj in razred pozdravita (po navodilih), potem pa naprej vsako uro ob začetku in koncu.

 

Prva posledica novih razmer je bil nepopoln učiteljski zbor. Dijakinje s Štajerske niso več prihajale, ker je Štajersko zasedla nemška oblast. Demarkacijska črta med Italijo in Nemčijo je vplivala, da dijaki z “nemškega” ozemlja legalno niso več mogli prihajati v ljubljanske šole. Nekaj novih dijakinj pa je pribežalo s Štajerske v Ljubljano. Okupatorska oblast je uvedla dvojezične tiskovine za letna spričevala. Pouk se je spremenil, stare knjige so bile prepovedane, novih pa niso imeli. Učni načrt je nastajal počasi, v ospredju pa je bila predstavitev Italije, njenih kolonij, zgodovine in seveda obvezni italijanski jezik.

 

Italijani so 16. marca 1942 zasedli poslopje I. državne ženske gimnazije in ga spremenili v vojašnico in konjušnico. Šola se je morala preseliti in delovati na različnih mestih. Ker vsi prostori skupaj niso zadostovali za pouk v normalnem obsegu, se je moral skrčiti skoraj na polovico, tako da je poljanska gimnazija prišla na isto kot druge srednje šole. Pri preselitvi ni mogla prenesti v nove prostore raznih zbirk, tako da se je pouk nadaljeval dejansko brez učnih pripomočkov.

 

Pri selitvi so pomagale tudi dijakinje. Sovraštvo do okupatorja so pokazale tako, da so ob selitvi v prejšnjem poslopju napravile pravo razdejanje. Uničile so vse slike italijanskega kralja in Mussolinija. Nekateri slovenski profesorji so to vedeli, vendar jih niso ovirali. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je šola zopet delovala na Strossmayerjevi 1.

 

Ko so dijaki jeseni 1943 prišli v šolo, so videli, da se je novo šolsko leto začelo v popolnoma drugačnih razmerah, kakor so bile one, v katerih so končali preteklo. V deželi je gospodarila nemška vojska.

 

Šolsko leto 1944/1945 je potekalo v zelo težkih razmerah. Zaradi pogostih alarmov se je pouk močno skrčil. Pomaknjen je bil v jutranje in večerne ure. Šoli je primanjkovalo tudi kurjave in razsvetljave. Šolske ure so trajale od petnajst do trideset minut. Izostanki dijakinj so bili številni. Vojna je zahtevala tudi številne žrtve med učitelji, med njimi je bila Vida Janežič, po kateri se je pozneje šola imenovala.

 

Naziv šole v času okupacije (1941-1945) je bil I. ženska realna gimnazija v Ljubljani.

V času od nove Jugoslavije do samostojne Slovenije

AVTORJA: Alan Premerl, univ. dipl. zgodovinar in umetnostni zgodovinar ter Miha Šengelaja, prof. zgodovine in sociologije

Z osvoboditvijo leta 1945 se je za zgodovino šole začelo novo obdobje. Tega leta je Gimnazija Poljane postala I. državna ženska realna gimnazija v Ljubljani. Šola ni mogla takoj normalno zaživeti, potrebni so bili novi učbeniki, primanjkovalo je učil in obnoviti je bilo treba šolsko poslopje. Vpis je bil skromen, zdravstveno stanje učencev pa zelo slabo. Leta 1947 so uvedli sprejemne izpite. Ker so otroci veliko izostajali, so morali starši osebno opravičevati njihove izostanke.

 

Kasneje se je šola imenovala V. gimnazija Ljubljana – Poljane (1947-1958), dne 1. 9. 1958 pa se je preimenovala v II. gimnazijo Ljubljana.

poljane1976_77

V petdesetih letih so se prostorske težave povečale. Na šoli je delovala gimnazija in druge ustanove: Akademija upodabljajočih umetnosti, Zavod za farmacevtske raziskave, Oficirska gimnazija. Šolska reforma leta 1958 je prinesla veliko sprememb. Splošni zakon o šolstvu je uzakonil osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega osnovnega šolstva. Zato se je reformirala tudi gimnazija. Nižji oddelki gimnazije (1. do 4. ) postanejo 5. do 8. razred osnovne šole, obvezni za vse učence. Višji razredi gimnazije (5. do 8.) pa postanejo samostojna štiriletna gimnazija. Tako je v šolskem letu 1957/1958 na Strossmayerjevi 1 pričela delovati Osnovna šola Poljane. Višji oddelki bivše gimnazije pa so se preselili na Šubičevo 1, kjer se je oblikovala še ena gimnazija, II. gimnazija v Ljubljani. Kmalu pa je gimnazija v Šubičevi ulici postala premajhna. Tako so se od šolskega leta 1959/1960 do leta 1964 postopno preselili nekateri oddelki in učitelji II. gimnazije na Strossmayerjevo 1. Zaživela je nova Gimnazija Poljane, kasneje preimenovana v Gimnazijo Vida Janežič.

Ko se je gimnazija dokončno preselila, se je odselila osnovna šola. V šolskem letu 1968/1969 je prišlo do nove spremembe: proste sobote. Tako med učitelji kot med učenci in starši so potekale burne razprave za in proti. Po poskusnem letu so prevladale dobre strani in proste sobote so ostale.

Gimnazija Vida Janežič je začela v času usmerjenega izobraževanja izvajati družboslovno-jezikovni program. V šolskem letu 1982/1983 sta se Gimnazija Vida Janežič in Gimnazija Ivan Cankar, ki je izvajala program splošne kulture, združili v Srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo, od leta 1984 imenovano Srednja šola za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič. Po združitvi je bilo na šoli 43 oddelkov v dveh turnusih.

 

Družbene spremembe v začetku devetdesetih let so prinesle novosti tudi na šolskem področju. Ukinjeno je bilo usmerjeno izobraževanje, s sklepom Strokovnega sveta Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje z dne 26. januarja 1990 pa je bil povrnjen gimnazijski program v programsko zasnovo srednjega šolstva. Po vseh šolskih reformah in družbenih spremembah se šola od 16. maja 1990 imenuje Gimnazija Poljane.

poljane1988_89