Blog

IMG-20170320-WA0002

Izmenjava 3.C razreda – reportaža

  |   Utrinki

Učenje tujega jezika naj vsakega učenca odpelje k sebi v goste

Izmenjava poljancev s španskimi dijaki

Ne le izmenjava bivalnega prostora, temveč tudi kulture, smeha, objemov, besed in novih prijateljev

Gimnazija Poljane svojim dijakom v tretjem letniku ponudi edinstven program – izmenjavo z dijaki gimnazij drugih držav, kot so Nemčija, Srbija, Rusija, Italija, Francija in Španija. Menda je dvoletno učenje tujega jezika povsem dovolj, da se dijak naslednje leto znajde pri tujem gostitelju in osebno lahko potrdim, da je temu tako. Še več! Kaj drugega kot sporazumevanje s tujcem lahko človeku pomaga pri pozornem poslušanju in spoznavanju samega sebe? Poleg tega le še dobro znanje jezika države, s katero si človek izmenjuje kulturo.    

Izmenjave so na Poljanah že kar dolga tradicija in tu veljajo za nekakšen vrhunec šolanja. »Ej, to je res super!«, »Noro!«, »Naslednje leto jih spet obiščem!« ter podobne stavke in seveda tudi malo bolj zadržane, ki ne navdušujejo, temveč vzbudijo iskreno zanimanje in željo po samoprepričanju, če je res tako grozno, kot trdijo nekateri, je mogoče slišati pri tistih, ki so to že pustili za seboj. Zdaj smo med njimi tudi mi, dijaki 3. C, ki se učimo španščine kot drugega tujega jezika. Prvi je namreč angleščina, s katero si pri sporazumevanju z »našimi« Španci nismo mogli prav učinkovito pomagati zahvaljujoč njihovemu nepoudarjanju znanja tega globalnega jezika. A tu smo bili v prvi vrsti zaradi španščine in ne zavedamo se še, kaj z jezikovnega vidika za nas pomeni ta mednarodna izkušnja.

Albatera. Tudi nam sprva nepoznano ime. Zdaj pa vemo, da je to mestece v provinci Alicante na jugovzhodu Španije, ta pa skupaj s še dvema provincama sestavlja avtonomno skupnost Valencija. V tem mestecu, nekoliko zaspanem, ponekod slabo vzdrževanem, skoraj zmerom sončnim in tipično španskim z izredno komunikativnimi in gostoljubnimi ljudmi, stoji I. E. S. Antonio Serna, gimnazija, s katero si Poljane izmenjujejo svoje dijake že nekaj let. »Naši« Španci so okusili Slovenijo v predbožičnem času od 15. do 22. decembra, ker so želeli videti sneg, a drugega kot umetnega na Voglu, kamor smo jih peljali na sankanje, niso bili deležni. Tri mesece kasneje, od 16. do 23. marca,  pa smo se mi prelevili v vlogo gostov in njim prepustili vlogo »skrbnikov«, kar je, pošteno povedano, dosti bolj udobno. Vendar smo bili neizmerno  izmučeni vsi, tudi dva naša in dva njihova profesorja. Kako ne, ko pa smo, najbrž le Slovenci, ki nismo navajeni fiest (fiesta – zabava, šp.), izgubili občutek za čas  in se prepustili nepretrganemu toku dogajanja, ki ga, milo rečeno, ni in ni hotelo biti konec. A verjemite mi: to še zdaleč ni pritoževanje, temveč zgolj eno izmed očaranj nad španskim temperamentom in njihovo neskončno energijo.

Minimalna podobnost

Hoja v čevljih po stanovanju. Večerja ob desetih zvečer. Dva poljubčka ob pozdravu. Redno objemanje. Veliko oz. zelo veliko hrane. Nemalokrat čips za predjed. Fieste do zgodnjih jutranjih ur. Z nekaterimi izjemami se vsi razumejo z vsemi. Smeh, štosi, traparije, stalno govorjenje, tikanje profesorjev. Ogromno glasbe. Oh, tudi občasna opravljivost in prepiri. Najbolj od vsega pa izstopa za Slovence skorajda nepredstavljiva sproščenost in sposobnost pogovarjanja z vsemi. Tam smo se resnično »odtegnili« in potlačili skrbi, ki jih imamo sicer tu, doma, nekam globoko med vso hrano in energijo, ki smo ju dobili. Precej zaposleni smo bili namreč s sprejemanjem njihovih kulturnih navad, ki so, zgoraj naštete, nekaj povsem drugačnega za nas.

Prvi kulturni »šok« se je zgodil že v četrtek zvečer, ko so nas sprejele družine. Izjemno težko je bilo namreč ob naši nesproščenosti in občutku sramu pred neznanimi ljudmi, ki poleg tega načeloma ne govorijo angleško, pobrskati po spominu in začeti govoriti v španščini ter se obnašati vljudno ter pojesti vso ponujeno hrano. Vsi smo se počutili nekako tako, kot bi naše znanje španščine nenadoma izpuhtelo. Sprva je bilo govoriti malce nerodno, bili smo okorni, a več časa smo jo poslušali in se trudili z njo, bolje nam je šlo. Povem pa vam: govorijo zelo hitro, požirajo s-je, r postane l in obratno ter podobne značilnosti dialekta te regije in človek kaj kmalu ne sledi več. Takrat so se nas usmilili in nam postregli z akademsko počasno španščino. Ali s hrano.

Flancati s čokolado, španska tortilja, veliko sadja, zelenjave, rib, majhnih sendvičev in podobnih prigrizkov, paelja, njihov slavni pršut, pa tudi nešpanska globalna hitra hrana – vse to se je znašlo na našem jedilniku. Vse nas je presenetila ogromna količina in redno prehranjevanje. Ampak ker je tipična španska hrana res dobra, smo pač jedli. Kaj naj bi drugega, ko pa so španske mame pozorno bdele nad nami. Ne gre jim zameriti, so le strašno gostoljubne in prijazne.

Počasna dinamika življenja

Kljub vročekrvnosti Španci življenje zajemajo počasi in z užitkom, zato smo to v tistem tednu storili tudi mi. Na njihovi gimnaziji smo imeli nekaj delavnic, obiskali smo sosednja mesta Orihuelo, Alicante, Murcio in Cartageno, tekmovali smo v padlu, ki je nekakšna mešanica med tenisom, badmintonom in skvošem in v katerem Španci blestijo, zadnji dan pa smo skupaj pripravili nekakšno poslovilno prireditev s petjem in plesom. Glasba je na njihovi šoli nekaj posebnega. Veliko dijakov je glasbeno pismenih in temu primerno so nam za dobrodošlico pripravili pravi spektakel s priredbami raznih pop pesmi za pihalni orkester. To je bilo neverjetno, nekaj povsem drugačnega in boljšega kot na naši gimnaziji.

Za marsikoga so bile na tej izmenjavi daleč najboljši del fieste. Če jo zna kdo zares narediti, so to Španci. Ples, smeh in glasba – odlična kombinacija. V tem tednu smo se dali Slovenci čisto »na off« in vse je zajela splošna slaba volja, ko nas je avtobus pripeljal nazaj pred našo gimnazijo. Nekateri so v Španiji spoznali »sestre in brate«, drugi se niso razumeli in se ne bodo videli nikoli več, tretji pa že planirajo ponoven obisk novih prijateljev poleti.  

Manca Arnuš, 3.c

 IMG-20170320-WA0002