Blog

Obrazi prihodnosti

  |   Utrinki

Letošnji projekt Obrazi prihodnosti se bliža koncu. Vabimo vas, da preberete naše prispevke v izdaji Dnevnika ta petek, 23. marca.

Za pokušino pa intervju z nekdanjim poljancem, Boštjanom Naratom.

 

 

TUKAJ SE NE DOGAJA SAMO POUK, TUKAJ SE DOGAJA ŽIVLJENJE

Ema Paš, Matic Žust Šprah

 

Nekega mrzlega februarskega dne nas je zaradi našega sodelovanja v projektu Obrazi prihodnosti obiskal glasbenik, filozof, kolumnist in (občasno tudi) gledališki performer Boštjan Narat. Življenje ga je na Poljane pripeljalo dvakrat: prvič kot dijaka in drugič po študiju filozofije in zgodovine, ko je na šolo za skoraj desetletje prišel poučevat filozofijo. V intervjuju nam je zaupal svoje izkušnje ter nas navdušil v mnogih pomenih besede.

 

Kdaj ste obiskovali gimnazijo Poljane?

Med letoma 1991 in 1995.

 

Ali se iz dijaških let spominjate kakšne prigode ali smešne anekdote?

Ne vem, kako zelo so smešne, ena stvar, ki pa je zanimiva, mogoče tudi iz vidika tega, kako so stvari potekale … Spomnim se, da smo, mislim, da v drugem letniku, bili dogovorjeni, da prepleskamo svoj razred – takrat smo imeli še matično učilnico. Z razredničarko Katarino Torkar Papež smo se dogovorili, da bomo ta razred prepleskali po svojem, malo tudi po njenem okusu. Njena ideja je bila, da naredimo stvar kot neke vrste knjižnico – da napleskamo hrbte knjig in jih potem tudi popišemo z naslovi klasikov.

Bila je sobota dopoldne in bilo je neko strašno čudno vreme, razredničarka ni uspela priti in ostali smo sami, šola pa je bila zaklenjena. V kleti smo našli odprto okno in to pač izkoristili, kar je danes, zaradi alarmov, praktično neizvedljivo. Skratka, bili smo v razredu, napleskali, mislim da, dva hrbta knjig, potem pa se nam je zdelo to odločno preveč dolgočasno. Zato smo zadevo ‘pomalal’ po svoje in na koncu še z belo barvo odtisnili svoje roke. Ko je Katarina prišla v ponedeljek v službo, ni bila preveč zadovoljna, ampak potem se je sprijaznila in mi smo imeli naslednje leto razred prebarvan po svoje.

Kar mi je zabavno, je to, da nam je padlo na pamet, da gremo sredi vikenda vdirati v šolo, in da se to nobenemu ni zdelo problematično in na to nihče ni odreagiral.

 

Kako se je razvijala vaša umetniška pot in kakšno podlago so vam pri tem dale Poljane?

V resnici zelo veliko podlago. Po izobrazbi sem filozof, kar pa se tiče muzike in formalne izobrazbe, je tako rekoč nimam. Narejeno imam nižjo glasbeno šolo, pa še to iz violine, ki se je potem nisem več pritaknil.

Kar se tiče, imenujmo to, humanistični pogled in zmožnost premisleka na neki temeljni konceptualni ravni – to mi je dala filozofija, že prej pa tudi Poljane. Zdi se mi, da je to šola, ki ti da neko nevidno osnovo, temelj, ki mogoče ni najbolj neposredno uporaben v življenju, a je hkrati ves čas prisoten kot želja in sposobnost stvari premisliti. Ta sposobnost mi gotovo koristi pri vsem delovanju, tudi v glasbi.

 

Ali je mogoče kakšna profesorica ali profesor, ki vas je posebej zaznamoval?

Gotovo Katarina, ki sem jo že prej omenil. Njo še danes neizmerno cenim kot enega najboljših profesorjev in profesoric, kar sem jih v življenju srečal, kot dijak ali študent. Kasneje na fakulteti sem imel čast poslušati kar precej ‘veleumov’ slovenskega intelektualnega prostora, ampak še vedno je Katarina zame zelo zelo visoko.

Pomemben lik je bil gotovo tudi profesor Albert Guštinčič, ki je v tistih časih poučeval filozofijo. Če ne bi bilo Alberta, se sploh ne bi vpisal na Poljane. Leta 1991 je bila na vseh gimnazijah neizmerna gneča. Če temu dodamo, da je bilo takrat v Ljubljani samo osem gimnazij, je bilo na Poljane, ki so bile top, zelo težko priti. Ker je večina mojih prijateljev gravitirala proti Ledini, sem na začetku tudi sam želel tja, saj bi tja tudi lažje prišel.

Potem pa sem šel v soboto dopoldan na informativni dan na Poljane. Malo sem zamudil, zato mi je bil dodeljen zadnji razred na podstrešju pri profesorju Albertu Guštinčiču, ki me je očaral. Vanj sem se zaljubil in se odločil, da želim na to šolo, saj se tukaj dogaja še kaj več kot pouk, tukaj se dogaja življenje.

In nisem bil razočaran. Seveda me Albert ni učil še naslednja tri leta, saj me je filozofija ”doletela” šele v 4. letniku. Zanj bom rekel tako: S svojim pristopom in načinom dela je bil daleč od klasičnega profesorja. Ves čas je zasledoval moto: “Razšolajmo šolo”, in to je počel na zelo različne načine. Čeprav mi mogoče, kar se znanja tiče, ni dal toliko kot kakšen drug profesor, je bil neverjeten pri spodbujanju ljubezni oziroma naklonjenosti do nečesa.

 

Ste v svojih srednješolskih letih že vedeli, s čim se boste ukvarjali in kakšna bo vaša pot v življenju?

Ne. Želel sem si, o tem sem sanjal – da bi nekoč živel od ustvarjanja … Če se spomnimo misli “Kdor ne dela, naj ne je”, jaz počnem stvari, ki se s to logiko niti ne skladajo. Po drugi strani pa se mi zdi ta vidik življenja, družbenega, ne samo osebnega, ključen za to, da preživimo. Ne samo zato, da imamo nekaj za v usta, ampak da preživimo kot celostne osebe.

Moje ideje o tem, kaj bi rad počel, so bile v prvih treh letnikih zelo povezane z novinarstvom. Želel sem si biti novinar in zato sem tudi nameraval iti študirat novinarstvo, potem pa sem si v četrtem letniku premislil in se usmeril v filozofijo in zgodovino. S to odločitvijo sem še danes zelo zadovoljen.

 

Kaj bi rekli, da vas je poleg šole še oblikovalo, predvsem kot glasbenika? V nekem prejšnjem intervjuju ste omenili, da ste se v mladosti ves čas srečevali z ljudsko glasbo, s tematiko, ki jo zaznamo tudi pri Kataleni. Kdo je najbolj vplival na vaše ustvarjanje?

S Kataleno se vedno znova predstavljamo kot skupina, ki prihaja iz Ljubljane in igra slovensko ljudsko glasbo, a na neki način lažemo. Mi ne igramo slovenske ljudske glasbe. Igramo svojo glasbo, v kateri se ves čas trudimo vzpostaviti dialog s preteklostjo, z nekimi temami, ali glasbenimi ali vsebinskimi, ki so del tradicije.

Kar pa se tiče ostale glasbe – moj bend, pred Kataleno, se je rodil na gimnaziji. Imenovali smo ga Sfiltrom in je bil prav tako bolj poljansko obarvan – le bobnarja smo bili prisiljeni uvoziti iz Šentvida. To je bil bend, ki je nastal iz klasične želje, ki jo ima človek, star šestnajst, sedemnajst let- imeti bend, ker to je kul.

Takih bendov je bilo seveda ogromno: igralo se je kitare, ustanavljalo takšne in drugačne zasedbe, imelo takšne in drugačne koncerte … Potem pa se to do nekega tridesetega leta izkristalizira in ostane samo še kot hobi ali pa je opuščeno. V življenje pride služba, kredit, otroci in take zadeve. Če pri tridesetih še vedno ustvarjaš in od tega vsaj delno tudi živiš, potem pa imaš možnosti, da ti bo glasba na takšen način postala tudi življenje.

 

Kako dobro pa se v resnici da v Sloveniji od tega živeti?

Obstaja čudovit izraz v angleščini, za katerega mislim, da še nismo našli pravega prevoda, in to je ‘multitasking’. Vsaj jaz sem zelo take sorte človek. Počnem veliko različnih stvari, eno je glasba v okviru Katalene, drugo je moje kantavtorstvo, nato glasba v gledališču, tam sodelujem tudi kot performer, tako rekoč igralec, čeprav še vedno trdim, da igrati ne znam. Potem je bila tukaj do pred kratkim tudi televizija, moderiranje pogovorov, pisanje ali kolumen ali esejev. Na koncu iz vseh teh aktivnosti, projektov ter takšnih in drugačnih honorarjev nekako sestaviš budget, ki ga imaš na koncu meseca za račune in mogoče še kaj.

 

Vas pa nikoli ni zanimalo profesorsko mesto na fakulteti, glede na to da ste dosegli doktorat znanosti iz filozofije?

Za to ne izpolnjujem nekaj bazičnih pogojev – nisem dovolj pameten, nisem dovolj priden, nisem dovolj zagreben, nisem dovolj ambiciozen, skratka, ogromno stvari se mora tukaj poklopiti, ampak v resnici me akademska kariera ali pa kariera v znanosti sploh ni zanimala. Poleg tega pa je tudi sama sfera znanosti in univerze, kot veliko drugih stvari, postala malo preveč kompetitivna. Zelo veliko se da na to, kako nabirati točke za objave, vse manj je tihega dela, ki lahko traja leta ali desetletja, saj se to točkovno ne izplača. Velikokrat napredujejo ljudje, ki so ne tako zelo dobri v tem, kar počnejo, ampak bolj spretni v obvladanju sistema.

 

Kako se filozofija kot razmišljanje odraža v vašem življenju?

V resnici sem glede tega kar neizmerno len. Če sem iskren, že celo večnost v roke nisem vzel filozofske knjige in je prebral tako, kot se spodobi. Mislim, da se stvari, ki sem jih študiral, danes odražajo na precej neviden način. Vendar kljub tej nevidnosti je ta izredno pomemben. Filozofija je študij, ki ti na prvi pogled ne da veliko konkretnega, v resnici pa ti da nekaj, kar je še veliko bolj pomembno, to je struktura. Sposobnost, da stvari premišljuješ na sistematičen način.

Filozofija me tukaj spominja na latinščino. Zakaj se je dobro učiti latinščine? Latinščina ti da razumevanje strukture jezika na precej bolj jasen način kot katerikoli drug jezik. Koristi ti, ko se ukvarjaš s svojim ali s katerimkoli drugim jezikom. Da pa ti tudi akribijo. Najustreznejši prevod tega izraza je natančnost in temeljitost. Ampak v resnici ne gre za natančnost. Gre za to, da dobiš sposobnost neko stvar ponotranjiti in jo spremeniti v abstrakten temelj svojega razmišljanja. Zato je tukaj filozofija podobna latinščini. Gre namreč za strukturo, ne samo za vsebino.

Stvar, s katero se nenehno srečuješ, ko bereš filozofske tekste, je to, da lahko govorijo o navidezno nasprotujočih stvareh, vendar se boš z vsako na neki način strinjal oziroma jo boš znal ponotranjiti ter jo sprejeti za svojo. Vsebinski vidik je torej pomemben, vendar hkrati ni edini, ki je pomemben. Tudi način s katerim prihajamo do zaključkov ima enako težo.

 

Kdo pa je bil vaš profesor za latinščino?

 

Učila me je Katja Pavič Škerjanc, ki je že kar dolga leta ni več na šoli. Ona je bila eden tistih ljudi, ki so z neizmerno strastjo govorili o svojem predmetu. Katja je bila ena od ‘zastavonoš’ tega, malo pankerskega pristopa k pouku. Tudi po pol razreda je imelo ena, če je bilo to potrebno, imela je tudi 63 %-kriterij za pozitivno oceno. Ampak vsi smo jo imeli radi.

 

Naša tema, o kateri letos pišemo v Obrazih prihodnosti, je Skrb za zdravje: potreba, moda ali obsedenost? Kako bi vi v to vpletli filozofijo in ali mislite, da je danes o tem še potrebno govoriti?

 

Seveda je super zajtrkovati, to je zelo zdravo, gibati se je tudi zelo zdravo, čeprav, če jaz to povem, je to vrhunec hipokrizije.

 

Bom malo drugače zastavil svoj odgovor. Po naključju smo se pravkar v zbornici pogovarjali o na videz drugačni temi, ampak v resnici z njo zelo povezani. In to je cepljenje otrok. Gotovo ste zasledili, da trend cepljenja pada in posledično so generacije že spet ogrožene, da lahko začnejo zbolevati za boleznimi, ki naj bi jih že izkoreninili. Kar je fascinantno pri tem fenomenu svobode pri izbiri, ali bomo cepili svoje otroke ali ne, je, da je to izjemno ideološko oziroma politično vprašanje, čeprav se v osnovi pogovarjamo o nečem, kar je zelo intimno- o zdravju konkretnega otroka. To je zanimiv primer tega, kako neka intimna stvar postane predmet politike in ideologije. V zadnjih letih smo priča temu, kako so se ideološki in politični predsodki ali pa politične igre zažrli v najbolj intimna področja naših življenj.

 

Tak primer je tudi referendum o družinskem zakoniku. Takrat smo se pogovarjali o ljubezni, partnerstvu, družini, otrocih, skratka o stvareh, ki so na temeljni ravni absolutno intimne, takrat pa so postale tema javne debate, na trenutke celo na zelo perverzen in sprevržen način.

 

Element te sprevrženosti ima tudi obsesija z zdravjem. Ideja zdravega življenja, ki nam jo prodajajo danes, vključuje dve predpostavki. Prva, da bomo vedno mladi, in druga, da ne bomo nikoli umrli. Seveda je to oboje zgrešeno. Ne bom vedno mlad, iz dneva v dan sem manj mlad, in seveda ne bom živel večno, ker še nikomur to ni uspelo. Obsesija z zdravjem izključuje soočanje z vsaj dvema stvarema, ki bistveno definirata naše življenje. Prva stvar je smrt, ki je popolni tabu, še večji, kot je bil včasih, drugi tabu pa je staranje. Mislim, da tudi starost vedno bolj odrivamo v neko sivo cono, kjer se nam z njo ni treba ukvarjati. In seveda, ta ‘instagramabilna lepota’, težnja po tem, da sem ves čas všečen in da to drugi vidijo, je napačna. Ljudje smo vse prej kot lepi. Smo tudi lepi, ampak smo tudi še marsikaj drugega.

 

Pod kakšnimi okoliščinami ste se vrnili na Poljane in kakšne so bile okoliščine nastanka poljanske himne?

 

To je bilo leta 2001. Ob stoti obletnici gimnazije so me povabili, da sodelujem pri celotnem projektu, zaradi česar sta nastali dve pesmi, ki se očitno še danes uporabljata kot himni. Ob obletnici je bila tudi slovesna prireditev v Cankarjevem domu, po kateri je bila zakuska in tam me je ravnatelj Bojan Končan, skupaj s prej omenjeno Katjo Pavlič Škerjanc, ki je takrat še poučevala na Poljanah, vprašal, kaj nameravam v življenju početi glede na to, da sem že blizu diplome. Odgovoril sem jima, da absolutno nimam pojma in tako sta me vprašala, če bi prišel na Poljane učit filozofijo.

Prišel sem ter tukaj ostal devet let. Leta 2010 sem zapustil te hrame in se podal na samostojno ustvarjalsko pot.

 

Kako pa vam je bilo poučevati na Poljanah? Kako ste Poljane videli kot dijak in kako kot profesor?

 

Razlika je v marsičem radikalna, že zato ker je človek v nekem drugem življenjskem obdobju, ampak osnovna atmosfera pa se mi ni zdela bistveno drugačna. Stvari, ki sem jih imel rad na tej šoli kot dijak, sem še vedno imel rad tudi kot profesor. Še vedno se mi je zdelo, da obstajajo in delajo to šolo posebno.

 

Če potegnemo črto- kaj pa je v resnici tista stvar, ki naredi zidove tipične avstro-ogrske hiše tako posebne? Najbrž je odgovor en sam – to so ljudje. Tako profesorji kot tudi dijaki in dijakinje. Takih posebnih in zanimivih ljudi pa sem za temi zidovi srečal in srečeval v vseh teh letih – kot dijak in kot profesor – veliko.

 

Kako je torej nastala himna oziroma himni? Je težko pisati po naročilu?

 

Niti ne. Po naročilu je super delati, ker je nekdo stvari že do potankosti razmislil in ti postavil zelo jasne parametre, s katerimi potem operiraš, in to je po svoje lažje. Sam imam zelo rad omejitve, sploh pri ustvarjanju. Če mi jih ne postavi kdo drug, si jih postavim sam. Omejitve so zame kot meje na nogometnem igrišču. Potrebuješ jih, drugače igra nima smisla. Potrebuješ meje, pravila, moraš vedeti, kaj smeš in česa ne in predvsem, v katerem polju se sploh igra, izven tega polja pa je out.

 

Delati himno pa se mi je zdela zares nemogoča naloga. Soavtor besedila je moj bivši sošolec in prijatelj Kozma Ahačič, ki je napisal besedilo, jaz pa sem naredil glasbo. Odločil sem se, da bom naredil eno pesem, ki bo všeč meni, in eno, ki bo všeč tudi drugim.

 

Kakšni so vaši napotki za poljance ali dijake danes? Kako iti prek Poljan?

 

Nimam napotkov, samo napotkov ne. Mislim, da ni recepta za življenje, za biti srečen, za biti uspešen. Vsak skuha svojo jed po svojih najboljših močeh. Predvsem je dobro biti v živem stiku z ljudmi. In nikoli v življenju se ne smemo truditi, da bi bili ljudem všeč. Ker potem nas bo zelo bolelo, ko nekomu ne bomo všeč, tak pa se vedno najde. Skratka, ni recepta. In to je nekaj najčudovitejšega, to je dobra novica.

 

Kje pa si postavimo omejitve?

 

Gotovo pri drugem človeku. Lahko ponovim že mnogokrat prežvečeno modrost, ki pa gotovo drži, in sicer da so meje moje svobode tam, kjer se začenjajo meje svobode drugega. Kaj pomeni prečkati to mejo? To pomeni agresivnost, primitivizem, neumnost … Mislim, da so to glavne stvari, proti katerim se je potrebno boriti. Ta boj je večen, obsojen na propad, ampak prav zaradi tega še toliko bolj smiseln.

 

Kaj bi predlagali poljancem v branje? Kaj se vam zdi, da so knjige, ki jih mladi morajo prebrati?

 

Težko kaj priporočim, ker mora vsak sam najti svoje knjige in odkriti fenomen literature. Spomnim se, kdaj sem sam prvič približno vedel, kaj je to poezija. Bilo je takrat, ko sem prebral verze:

 

Noč trudna

molči,

nezamudna

beži

čez mestni trg luna sanjava. /…/

 

Zakaj ravno ob teh verzih? Po naključju, lahko bi bili tudi kakšni drugi, ampak ob teh verzih sem prvič zaslutil, da literatura zmore dvoje: najprej nekaj absolutno banalnega opisati na čudovit način. To, da je noč in da je tam luna, je astronomsko dejstvo, zelo vsakodnevno in brezvezno, ampak literatura zna to opisati na prekrasen način. In drugič, da literatura, predvsem poezija, zmore opisati stvari na tak način, da obstajajo.

 

To je nekaj, kar zmore le človek, in to je neverjetno, saj poleg njega to zmore samo še Bog. Spomnimo se na 1. stavek Janezovega Evangelija, ki pravi: »Na začetku je bila beseda.« V Svetem pismu Bog ustvari svet tako, da ga poimenuje. S tem, ko imajo stvari ime, ko imajo besedo, so.